030 401 031 anna@terapevt.net

Robert Lisac je mojster intervjujev, borilni veščin, umetnik, filozof in multitalent. Toplo priporočam njegov projekt “O telesu”, ki vsebuje marsikaj zanimivega o telesu in duši! Hvala ti, Robert, za pametna vprašanja in navdih!

Robert Lisac: Pri Tony Robbinsu sem zasledil, da naš način, kako definiramo vlogo lastnega telesa, določa tudi odnos, kako ga obravnavamo. Če je telo zgolj samo “obleka, ki jo ob smrti odložimo”, ga bomo tudi obravnavali kot obleko. Težava je v tem, ker obleko lahko po treh ali štirih letih zavržemo, telo pa bolj težko. Drugače je, če telo recimo definiramo kot “tempelj duše”. Kaj mora dobra definicija lastnega telesa vsebovati z vidika ekologije osebnosti?

Anna Zuykova: Veliko vprašanje. V tem življenju smo prisotni tukaj in za enkrat ne moremo kar tako popraviti telesa, če se pokvari. Ampak ne gre le za to. Iz vidika ekologije osebnosti in holističnega pristopa je telo del sistema »človek«, ta pa vpliva na vse ostale dele oziroma je z njimi v sinergiji.

Če pazimo na to, kaj mislimo, kakšne odnose imamo z drugimi, kaj beremo, v kaj verjamemo, kaj delamo,  pri tem ne moremo zanemariti telesa. Ker če telo ni v redu, se bodo pokvarili tudi ostali deli. Če je telo bolno, biokemični postopki vplivajo na delovanje možganov, hormonov, na kri in na ostale fizične postopke, ki potekajo v telesu, ti pa vplivajo na razmišljanje, na čustva in tako tudi na naša dejanja in na naše odločitve.

Robert Lisac: Rusi ste znani po tem, da ne filozofirate in da ste zelo praktično naravnani, kar je možno razbrati tudi iz tvojega šolanja. Nisi se šolala samo na področju psihologije in psihoterapije, dve leti si študirala pri Andreju D. , ki je svetovno znan med igralci zaradi svoje metode pripravljanja igralcev na njihov poklic na zelo telesno poudarjen način. Lahko predstaviš tega izjemnega človeka in seveda njegovo šolanje?

Anna Zuykova: Haha. Ne bi rekla, da nismo filozofi, še celo nasprotno. Ruska filozofska šola je kar močna in barvita. Res pa je, da smo znani tudi kot zelo praktično ljudstvo.

Andrej Borisovič Droznin (https://en.wikipedia.org/wiki/Andrei_Droznin) je pionir moderne znanosti o igralskem gibanju in se s tem ukvarja že več kot 50 let. Po celem svetu izvaja tečaje in režira predstave. Letos bo izšla njegova knjiga v angleščini »Physical Actor Training: What Shall I Do with the Body They Gave Me?» (https://books.google.si/books/about/Physical_Actor_Training.html?id=Wwj8vQAACAAJ&), ki jo imam v ruščini (s podpisom avtorja, seveda). Tam je veliko teorije glede telesa in telesnega razvoja, principov in vaj. Knjigo lepo priporočam v branje vsem, ki jih zanima človeško telo.

Profesor Droznin je zelo izobražen človek, ki je poleg gradbeništva in režije, študiral tudi jogo in druge vhodne prakse, psihologijo,  psihoterapijo in še kaj. Vse to (vključno z inženirstvom, ki zelo pomaga pri strukturiranju misli, optimizaciji postopkov in sestavljanju programov) vključuje v svoj edinstveni trening za telesni razvoj igralcev. Vedno govori, da brez izražanja telesa ne more biti popolnega lika.


Dramska igra kot terapija pomaga se oddaliti od problemov in jih jasno razločiti. Ko prepoznamo vzorce obnašanja in čustvovanja ter načela, po katerih oblikujemo medsebojne odnose, jih lahko začnemo tudi zavestno uporabljati in preoblikovati. Na odru lahko vaditmo nove vloge, ki jih potem prenesemo v življenje. // Foto: Predstava “Ko te šiša”, gledališče Harlekin (Slovenia).


Njegov sistem temelji na ravnovesju, na holističnem razvoju igralskega aparata in sestoji iz fizičnega treninga pa tudi pogovorov s študenti. Fizični trening vsebuje elemente joge, akrobatike, aerobike, igralske vaje, vaje na koordinacijo, ravnotežje, hitrost reagiranja, koncentracijo itd. Lahko rečemo, da je miks biomehanike Vsevoloda Mejerholda in metode Konstantina Stanislavskega in delno Eža Grotovskega.

V inštitutu Borisa Ščukina vodi dvoletni program. Program je sestavljen tako, da vsi, tudi tisti, ki se niso nikoli ukvarjali s športom ali katerokoli drugo telovadbo po dveh letih lahko delajo skoraj akrobatske trike. Včasih je celo težje, če kdo pride iz baletne ali športne šole. V tem primeru je telo že navajeno določenih vzorcev reagiranja in je potrebno najprej narediti en korak nazaj, da se izgubijo te vzorci in telo postane spet reaktivno, da se lahko prilagaja zahtevam vloge. Udeležila sem se tako splošnih tečajev s študenti, kot posebnih ur, ki so bile namenjene pogovorom o principih, filozofiji in nijansah metode. Moram reči, da sem veliko pridobila tako fizično kot duhovno. Andrej Droznin je res edinstven guru, učitelj, mojster na svojem področju in zraven še posebna oseba.

Robert Lisac: Nekoč si omenila, da ni pomembno, da človek postane povsod najboljši na osnovi tega šolanja. Kakšen pa je potem namen njegovega šolanja?

Anna Zuykova: To je predvsem moja filozofija in moj odnos do telesa. Ko sem odraščala, je razpadla sovjetska zveza in potem se je kultura vzdrževanja telesa nekako izgubila. Tudi v moji družini je bila prednost na nek način dana intelektualnemu in duhovnemu razvoju. Poleg tega nikoli nisem bila preveč tekmovalna oseba. Tako sem glede odnosa do telesa samouk, kar se mi ne zdi tako slabo, ker sem se zato izognila raznim splošnim trendom. Od narave imam dovolj občutljiv sistem, ki mi zelo očitno pove, če mu kaj ni všeč. Tako da sem se že od otroštva učila poslušati svoje telo in raziskovala zame najbolj ustrezne načine prehranjevanja in gibanja. Ko sem 9 mesecev potovala po Jugo-vzhodni Aziji (Bali, Kambodža, Tajska), sem se veliko naučila glede odnosa do sebe in svojega telesa.

Na koncu potovanja sem se odločila za študij tajske masaže v Chiang Maiju, kjer se mi je odprla čisto druga dimenzija dela s telesom. Že s strani maserja tajska masaža spominja na meditacijo. Ta občutek je še močnejši, ko masažo izvajajo na tebi.

Glede cilja šolanja pa mislim, da vse izhaja iz cilja, ki ga zase določi človek. Če je cilj postati najboljši, v poklicnem športu ali drugih dejavnostih, je to ena stvar. Drugo je, če je cilj bolj splošen. Na primer, osebni razvoj ali ohranjanje zdravja. Potem ni treba iti do konca in premagati vseh ostalih. Ustrezno aktivnost lahko izvajate po korakih, kadar in kolikor lahko. Tukaj je predvsem pomembno, da greste naprej, tudi če so koraki majhni. Tako na nek način zmagamo nad samim seboj. (Posnetek: https://www.facebook.com/Art.Psy.Lab/videos/1041731592611902/ )

Tudi Andrej Droznin na svojih tečajih nikoli ne gleda, kdo je na splošno boljši. Vedno je pozoren na napredek vsakega posebej. Včasih pride k njemu človek, ki je že fizično pripravljen in je že takoj boljši od drugih, ampak če je na koncu programa na istem, ni nič pridobil in je samo zapravljal čas. Druga stvar je, če človek napreduje, se bori, raziskuje, dela na sebi. To pomeni, da se je človek naučil premagati svoje strahove in fizične omejitve. Tovrsten osebni napredek je neprecenljiv, saj je ta oseba odkrila moč svojega duha in tako ni okrepila le telesa.

Robert Lisac: Kaj pridobi človek, če se površno ukvarja z mnogimi različnimi gibalnimi veščinami in se v nobeno zares ne poglobi?

Anna Zuykova: Ta človek spozna različne vaje, ki mu pomagajo vzpostaviti ali izboljšati povezavo s telesom. Če dajemo telesu vsaj nekaj pozornosti, veliko boljše slišimo, kaj nam govori telo. Vadba pa je koristna tudi za možgane in za razvoj t. i. čuječnosti (angleško mindfulness) in razvija harmonijo med vsemi deli sistema človek.

Kot psihologinja in psihoterapevtka vidim v večstranskem razvoju telesa izjemno vredno aktivnost, ki pomaga tudi pri različnih motnjah, nevrozah itd. To pa ne pomeni, da se moramo eni veščini posvetiti 100 %. Najbolj pomembno je, da nekaj delamo. Nič ni narobe, če pri tem preizkušamo in spoznavamo različne aktivnosti. Vsak verjetno niti ne želi ali ne more postati profesionalni športnik. Žal je naša družba usmerjena preveč črno-belo, ali boš mojster ali pa nič. Večina ljudi se ob takšni izbiri raje odloči za nič, ker je to lažje in bolj praktično, ni pa najbolj zdravo ali koristno.

Tudi druga skrajnost ima svoje slabe strani, kar tudi sam dobro veš kot mojster in trener borilnih veščin. Mojstrstvo zahteva veliko časa in energije, prisotne so poškodbe in tako naprej. Veseli me, da si zdaj ustanovil projekt »O telesu«, kjer širiš uravnotežene poglede do fizičnih aktivnosti in zdravja.

Robert Lisac: V dobi infantilno užitkarske družbe hočejo ljudje imeti deset kilogramov mišic več v samo enem mesecu. Drug ekstrem je pa, ko želijo izgubiti 15 kilogramov v dveh tednih. Bi se strinjala s tem, da ljudem, predvsem pa veliko mladim, manjka realno zavedanje lastnega telesa?

Anna Zuykova: Zagotovo! Sistem »človek« v zdravem stanju lahko regulira samega sebe in poskuša ohraniti zdravo stanje. Vsak sistem je tudi poseben in ima svoje prednosti in omejitve. Na žalost masovna kultura spodbuja ljudi, da bolj sledijo trendom, kot pa svoji naravi. Eni ljudje so večji, drugi so manjši. Vsak potrebuje svojo količino vitaminov, proteinov in drugih hranilnih snovi in vsak sistem prebavlja hrano in pijačo na svoj način.

Tukaj se spomnim na znan rek, »Everybody is a genius. But if you judge a fish by its ability to climb a tree, it will live its whole life believing that it is stupid«. Tudi s telesnimi trendi je tako, kot bi ribe, slone, želve in opice ocenjevali po sposobnosti plezanja na drevo. Vse to nasilje nad telesom, ki se dogaja potem, prinese žalosten rezultat in pokvari delovanje sistema. Potem nastopimo mi – zdravniki, psihologi, nutricionisti in drugi specialisti, da to popravljamo.

Seveda vsi nimajo teh težav. Z zadovoljstvom opažam, da več in več ljudi dandanes želi poslušati svoje telo in išče zase ustrezen tip prehranjevanja in aktivnosti.

Naj dodam še lastno izkušnjo za motivacijo: ko sem prišla v Slovenijo, se mi je telo spremenilo – pri isti teži se mi je povečala konfekcijska številka, pojavili so se znaki alergične reakcije, ki jih prej nikoli nisem imela. Stalno me je spremljal občutek vnetja celega telesa. Na začetku sem krivila stres, spremembe v hrani in okolju. Tudi zdravniki mi niso znali pomagati. Odločila sem se, da bom sama našla vir težav. Začela sem eksperimentirati s hrano in ugotovila sem, da moram zmanjšati količino kave in bele moke. Takoj, ko sem naredila to spremembo, sem spet izgubila eno številko (teža je ostala ista) in počutila sem se veliko boljše.

Prav je, da raziskujete in iščete točno tisto, kar vam najbolj ustreza. Včasih je za to potreben čas, ampak je to boljše, kot iskanje instantnega rezultata na škodo telesu.

Robert Lisac: Obstajajo kakšne vaje, s katerimi se lahko tega zaznavanja lastnega telesa ponovno naučimo?

Anna Zuykova: Ustrezno kombinacijo vaj naj vsak ugotovi sam zase. Meni ustrezajo dihalne vaje, masaže, joga, ples, petje, igralstvo, plavanje in pohodništvo, pri slednjem sploh nabiranje gob.

Skoraj v vsakem hobiju lahko najdete kakšno fizično aktivnost. Na primer pri igralstvu poznamo veliko vaj za povišanje občutljivosti telesa, vzpostavljanje povezav z drugimi ljudmi, delo z lastno energijo, glasom, gibi in plastičnostjo telesa. To vključujem tudi v psihoterapevtsko prakso in delavnice, ki jih izvajam.

Karkoli že izberete, najbolj pomembno je paziti na to, kako reagira vaš sistem. Poslušajte svoje telo, dajte mu čas in pozornost in odkrili boste, kaj mu najbolj ustreza. Če želite poskusiti kaj novega, nevarnega ali zapletenega, pa poiščite tudi ustreznega strokovnjaka.

Robert Lisac: Si ustanoviteljica Art.Psi.Laba. Za kaj točno gre tukaj in kakšne načrte imaš v bližnji prihodnosti?

Anna Zuykova: Ta projekt je namenjen tako moji praksi psihologije in psihoterapije, kot širitvi psi-metod in tehnik art terapije med širšo publiko. Želim deliti moje znanje, da ga bodo ljudje lahko uporabili za samopodporo in bodo imeli več možnosti, kako si pomagati in kam se obrniti v stiski. To je na nek način laboratorij, kjer spajam  umetnost in psihoterapijo in je namenjen širitvi idej in metod, ki jih vsak lahko uporablja za osebno rast, samopomoč, samorazumevanje, izboljšanje sebe in odnosov z drugimi. Moj pristop temelji na holističnem odnosu, ekologiji osebnosti, transakcijski analizi in art terapiji.

Zdaj pripravljam različne delavnice in druge aktivnosti, izvajam tudi osebno svetovanje, psihoterapijo,  koučing  in skupinsko terapijo. Projektu lahko sledite preko moje spletne strani www.artpsy.pro, facebook strani https://www.facebook.com/Art.Psy.Lab/  ali instagrama https://www.instagram.com/art.psy.lab

Hvala, Robert!

Vira: http://www.otelesu.com/ce-dajemo-telesu-vsaj-nekaj-pozornosti-veliko-boljse-slisimo-kaj-nam-govori-telo/

in http://www.otelesu.com/anna-zuykova2/